19 NASVETOV v boju proti COVIDU-19 ZA VSE občanke in občane občine Šenčur

Še malo, pa bo …

Situacija s koronavirusom nas spravlja v male in velike stiske. Mogoče smo nekoliko izgubljeni sredi teh sprememb. Morda se počutimo utesnjene zaradi omejitev, ki so povezane z varnostjo vseh nas. Mnogi so ostali brez socialnih stikov, osamljeni v svojem bivalnem prostoru. Dnevno smo priče strašljivim podobam iz bolnišnic, upajoč, da pri nas ne bo tako hudo kot pri naših sosedih.

Vprašanje je, kako je z ljudmi, ki so tudi sicer na robu preživetja. Mnogi nimajo zalog hrane, nimajo sorodnikov, prijateljev.

Niste sami! Pokličite, povejte, vprašajte.

Mogoče potrebujejo malce upanja tudi starši, ki tekajo od štedilnika, do učbenika in vmes še do bližnjega hriba, da bi njihova deca le porabila vsaj malo silne energije.

Čeprav smo končno dočakali ta čas, ko smo lahko več skupaj, nas to vseeno spravlja v stisko. Ne vemo, kdaj bo in kako bo, ko bo tega konec. Opogumljamo se s ploskanjem, s pesmijo, z besedo … Solidarnost je dobila nov pomen. Pečemo kruh, igramo družabne igre, izmišljamo si nove in nove kreativne načine druženja, sporočanja, preživljanja časa. Prekopali bomo vrtove tja do meje, pospravili kleti, omare in podstrešja.

Mnogi hodijo na delo. Kako je njim? Tudi vam ploskamo, pojemo. Vam to pomaga?

Veliko vsega pride na dan kot posledica človeške stiske. Najboljše in najslabše. Prostor kar naenkrat postane pretesen. Ali prevelik za enega. Mogoče se bodo pokazale razpoke v naših odnosih, ki smo jih do zdaj uspešno lepili z vsakdanjimi obveznostmi. Mogoče bo bližina tako intenzivna, da bomo od trenja naposled malce ranjeni. Ali pa si bomo bližje, na nek nov, drugačen način. Povezani z nevidnimi nitkami solidarnosti in človečnosti.

Preživimo dan, še en dan, še en teden, pa en mesec, pa … Samo zdržati je treba.

Pred vami je 19 namigov za pogum in zmago. Devetnajst proti devetnajst. No, dodajmo še enega, da se rezultat prevesi na našo stran. Za sigurno.

1. Dobro je vedeti in si ponavljati, da je nastala situacija samo začasna. To ni trajno stanje. Kadar to vemo, lažje zdržimo. Ljudje radi obvladujemo čas. Zdaj pa je videti, kot da se čas poigrava z nami. Kot da ne bo nikdar konec. Čeprav gre samo za mesec ali dva. Obrnimo to ujetost in izkoristimo čas, ki ga imamo. Japonci imajo krasno miselnost o smislu življenja. Vsako jutro najdejo razlog, smisel, da vstanejo v nov dan. Imajo tudi zelo spoštljiv odnos do starejših ljudi, zanje imajo posebno vrednost. To naravnanost do življenja opisujejo z besedo »ikigaj«. Splača se malo pobrskati in najti svoj »ikigaj«.
2. Ko poročajo o smrtnih žrtvah, mnogi odmahnejo z roko, češ, da umirajo samo stari. Kot da smo ostali neranljivi, nesmrtni. Stopimo v čevlje starejših ljudi. Mnogi nimajo nikogar, razen statistike, ki kaže na njihova leta. Ne izgovarjajmo brezbrižno teh številk. Za vsako številko je človek. Če lahko, pomagajmo. Dobrodelnost ne pozna virusa. Pozna pa različne načine pomoči.
3. Če ne moremo imeti celote, iščimo približke. Naše dejavnosti so omejene na stanovanje, bližino doma, na kraj bivanja. Mi bi pa tako radi šli na morje. Pa čez trg kot vsako soboto. Spili kavico pod lipo. Ali pa bi se podali na igrišče. Naše navade ne marajo sprememb. Počutimo se prikrajšane. Nikar. Ostanimo doma. Potrebujemo le malce kreativnosti. Vse imamo, samo v drugačni izvedbi.
4. Informacije so moč. Dobro je, da smo informirani. Ni pa potrebno, da smo prestrašeni. Strah ne pomaga, le moč dobi nad nami. Zaskrbljenost je podobna guganju v gugalniku. Porabljamo energijo in čas ter imamo občutek, da se gibamo. V resnici pa ostajamo na mestu. Bodimo informirani. Za to potrebujemo deset minut, nič več. Vse pomembne informacije bodo že prišle do nas. Če zvečer ne moremo zaspati, izpustimo večerna poročila. Določeni prizori, ki jih vidimo, ostajajo z nami, dodajamo jim svoje scenarije in tesnoba najde dom. Kar zalivamo, to raste. Ne zalivajmo panike. Ne pomaga. Zakaj se ne bi ukvarjali z lepimi spomini, s poezijo, z glasbo, s športom, z umetnostjo? Dokazano je, da smeh pomaga, zato izbirajmo zabavne vsebine.

Res je, da nad našimi glavami letajo ptiči strahu in tesnobe, ni pa treba, da v naših glavah spletajo gnezda. (kitajski pregovor)

1. Tesnoba, strah in negotovost so normalna čustva, ki spremljajo izredne situacije. Pomembno je, da z njimi nekaj storimo. Jih povemo, zapišemo, narišemo, zakričimo, predihamo, izjokamo. Ni dobro, da molčimo. Nemoč je najhujša spremljevalka izrednih razmer. Spremenimo jo v moč. Ne moremo imeti nadzora nad vsem, kar se dogaja. Imamo pa velik vpliv v svojem svetu, v življenju, ki ga živimo. Če se počutimo nemočne, pomislimo, na kaj imamo vpliv. Kaj vse lahko storimo? Imamo nešteto izbir, na katere sicer še pomislimo ne. Najbrž ne bodo ustavile virusa v naši deželi, mogoče bo pa ostal pred našimi vrati.
2. Navajeni nenehnega hitenja, imamo zdaj resnično veliko možnosti, da končno naredimo vse iz tistega seznama, ki nikoli ne pride na vrsto. Vendar počasi. Delo in razvedrilo naj bi bila enakovredno zastopana. Delo preusmeri misli, počitek pa dobro dene duši. Izbirajmo stvari, ki nas veselijo, pogovarjajmo se z ljudmi, ki nas bodrijo. Če le lahko, se izogibajmo pesimistov, ki vidijo pogubo v vsaki situaciji in nam vzbujajo občutke tesnobe. Kot je nekoč nekdo dejal. Dan je dnevu zadosti.

Rutina. Dnevni opravki. Varnost. Stiki na daljavo. Malenkosti, ki nas razveselijo.

1. Srčni bonusi. Kaj lahko storim za drugega človeka? Napišem šalo, pesem, misel in jo obesim na oglasno desko v bloku. Posnamem kratek film. Pokličem in povprašam. Poslušam. Prinesem iz trgovine. Grem v lekarno. Delim nekaj, česar imam več. Vsakdo ima nekaj. Ne moremo začarati, da bo vse dobro. Lahko pa čaramo, da bo lažje.
2. Igra, radost, strast, radovednost. To so štiri sestre, ki pomagajo pri obvladovanju stresnih situacij. Igra nas spomni na otroke v nas. Igra sprošča, povezuje in razbremenjuje. Radost in strast nas delata bolj žive. Oživimo hobije. Hobiji pomenijo socialno mrežo, stike, povezave s svetom. Kaj bi zares radi počeli? Pri čem najbolj uživamo? Mar ni življenje namenjeno radosti? Kaj niso bremena že zadosti težka? Ne dodajajmo teže, ta pride sama. Bodimo radovedni. Česa se lahko še naučim? Kaj imamo v svojem domu, v svoji bližini za te čudovite štiri sestre?
3. Narava. To je beseda te pomladi. Pojdimo v naravo. Narava je drevo, ki ga lahko pobožamo, so živali, ki jih opazujemo, narava prinaša mir. Naužijmo se ga. Narava so tudi rastline. Naberimo jih. Trenutno so to regrat, trobentice, vijolice, pljučnik, male marjetice, lapuh in odlična za odpornost – gospa kopriva. Če ne moremo v naravo, prosimo koga, da nam košček narave prinese kar k nam. Novinarka in raziskovalka Sanja Lončar ter mnogi drugi pišejo o rešitvah iz narave.
4. Družina. Je država v malem. Tokrat o Ministrstvu za delo. Če se otroci izogibajo delu in se pregovarjajo za vsako obveznost, imamo vsaj tri možnosti. 1. Čim več stvari delajmo skupaj, v dvoje je lepše, tudi delati. Pri skupnem delu se pletejo nevidne nitke in otroci se hitreje navadijo na delo. 2. Naredimo urnik vseh opravil za en teden, tako bo vsak vedel, kdaj je na vrsti. 3. Občasno izklopimo kradljivca otrok – brezžično omrežje. Sicer pa izkoristimo ta čas za opazovanje, kako sploh delujemo skupaj, kaj lahko izboljšamo, spremenimo ali kako nam je lepo.
5. Vznemirjeni otroci. Ko je nemir v nas, so vznemirjeni tudi otroci. Otroci niso krivi za nastalo situacijo, zato naj ne bodo dežurni krivci. Da preprečimo nemir, zmanjšajmo količino dražljajev. Ne bodimo ves čas animatorji. Ne drezajmo vanje (si lačen, si žejen, a' boš to …). Poskrbimo za kotičke, kjer se bodo zaigrali (prostor za kavčem, šotor in ostala mala skrivališča). Dajmo jim možnosti za uporabo čutil (kuhinja, kopalnica, dvorišče, narava). Priskrbimo jim pripomočke za raziskovanje (povečevalno steklo, daljnogled, meter, ročna svetilka). Večni recept za obvladovanje nemira je rutina. Če otroci vedo, kaj sledi, potem se počutijo varne. Zato je dobro, da ne premikamo ure za spanje, da se jutra ne zavlečejo v dopoldan in da večina dejavnosti ostane vsaj približno enaka kot prej. Naj sproščenost ne postane razpuščenost.

Zaradi trenutne situacije in pogostih prizorov iz bolnišnic, je koristno z mlajšimi otroki preigravati vloge zdravnik-bolnik, gledati risanke in knjige na to temo. S tem jim pomagamo pri obvladovanju čustev. Otroci naj ne spremljajo poročil, saj ne razumejo vsega in si lahko napačno razlagajo posamezne pojme, kar lahko povzroči dodatne stiske.

1. Šolarji so doma. Starši smo se znašli v vlogi učiteljev. Ob jasnih navodilih, razlagah in ob pomoči učiteljev, to kar gre. Če ne gre, se ne obremenjujmo, ampak naredimo, kar lahko. Rutina je pri tem ravno tako pomembna, zato naj otroci čim več nalog opravijo v dopoldanskem času. Ker to niso počitnice, naj delajo kot običajno. Kadarkoli se lahko obrnemo na učitelje in vse, ki skrbijo za izobraževalni proces. Najtežje je zdaj za starše tistih otrok, ki niso motivirani za šolo. Uporabimo uro, da otroci sami merijo, koliko časa porabijo za nalogo. Mogoče bodo tako (nekega dne) ugotovili, da porabijo za delo manj časa, kot za jamranje.
2. Male srečice. Hvaležnost. Je čas, ki nas spomni na to, kaj vse imamo. To je ta čas. Hvaležnost je blagodejna, ker z njo preštevamo darove, ne izgube. Ob vsakodnevnem hitenju pozabljamo na hvaležnost. Samoumevnost nas dela prevzetne. To mi pripada. To je moje. To je zame. Res je. In zato recimo, hvala.
3. Knjiga. »Saj grem samo mimo« (Razglednice Aleša Debeljaka) Aleš Debeljak je pisal razglednice. Pisal jih je prijateljem, sorodnikom, kolegom. Njegove razglednice so lahko naš navdih. Mogoče bo te vrste pisana beseda spet dobila prostor v času, ki ga imamo. Potrebujemo le naslove nam dragih ljudi, zapisane kot nekoč v malem zvezku. Razglednice lahko izdelamo. Dragi moji, pišimo. Pišimo pozdrave, želje, voščila. Pišimo, kar tako. Ne oddajmo še pošte. Ne zdaj. Ko bo odšel virus, bo prišla pošta. Veselimo se tega dne.
4. Slastno kosilo naših mam. Kuhinja je poseben prostor. Domačnost, vonjave, najljubša skodelica in prižgana luč sredi noči. Jutranja kava. Večerni kakav. Ritual, ki pomirja. Jedi, ki zdravijo telo in dušo. Tih ropot loncev, občutek, da nismo sami. Naše mame so kuhale, pekle, ustvarjale jedi, skoraj coprale iz nič. Shranimo njihove recepte, dopolnimo jih s svojimi, naj potujejo v naslednje rodove. Naučimo otroke kuhati, prepustimo jim kuhinjo, naj odkrijejo ta čudoviti svet vonjav, mešanja, gnetenja in poskušanja. Naj spoznajo ta svet malih zažganih napak, ki iz nas naredi prave kuharje. S tem se bodo ponašali, ko bodo zleteli iz gnezd, s tem bodo očarali svoje velike ljubezni ali osrečili sebe, ko si bodo pripravili okusno kosilo in nazdravili sami s seboj.
5. Naša socialna mreža. Ljudje smo socialna bitja. Nekateri bolj, drugi manj. Ni merila, niti pravila, koliko je dobro za koga. Večinoma se osamimo kar sami. Samota ni isto kot osamljenost. Mogoče nam je zadosti, da gremo do trgovine, v knjižnico, po opravkih in ne čutimo osamljenosti. Vsa ta stičišča ljudi so se zaprla. Samota se lahko prevesi v osamljenost. Človek misli, da ga nihče ne mara. Ljudje mislijo, da ima človek rad mir. Tako vsi nekaj mislimo. Lahko preverimo. Vedno lahko navežemo nove stike in oživimo stare. V izrednih razmerah je to še lažje. Prijazna beseda in ponujena pomoč imata zdaj večjo vrednost.
6. Žival je odlična terapija. Srečni so ljudje, ki imajo radi živali. Ta ljuba, čuteča bitja nas nikoli ne vprašajo, zakaj smo slabe volje. Gledajo nas, kot da smo edini, najboljši na svetu. To je ta občutek, ta terapija. Ravno je mimo priletela muha. Ne morem vam povedati njenega imena, lahko pa vam povem, kako se je v letu poigravala sama s seboj. Odprla sem ji vrata. Zanjo ni omejitev.
7. Podarimo doživetja. Mogoče bo ta pomlad spremenila tudi obdarovanja. Doživetja so lepo darilo. So trajna, ostanejo v spominu. Lahko izdelamo bone, vendar se v tem času držimo omejitev glede varnosti. Bon za celotedensko kuhanje kosila, za masažo v dnevni sobi, za obisk presenečenja, za izlet v neznano, za nočni pohod ob polni luni, za piknik ob najljubšem drevesu, za pomivanje posode namesto nekoga, za taborjenje na domačem vrtu, za zajtrk v postelji, za koncert pod oknom, za iskrice v očeh in za srečne vzdihe. Darilni bon napišemo v obliki pesmi, verza, zgodbe, ga lepo zavijemo ali skrijemo v velikansko škatlo.
8. Spomini. Bolj polno kot živimo, manj obžalujemo. Vendar količina nikakor ne pomeni tudi kakovosti. Ni potrebno tekati po tujih deželah, plezati na vrhove ali skakati s padalom. Polnost življenja si vsak odmeri sam. Spomini so del nas. Pobrskajmo malo po njih, pospravimo jih, dajmo jim častno mesto in napravimo prostor za druge. Zjočimo se nad težkimi preizkušnjami, čestitajmo si za zmage, odpustimo napake sebi in drugim. Pobožajmo se za pogum. Bodimo prijazni do sebe. Potem smo lahko tudi do drugih.
9. Ciljna ravnina. Tekma še traja. Korona se ne da. Ampak tudi mi se ne damo! Zmaga bo na naši strani. Borimo se. Ostajamo doma. Kmalu bomo utrujeni, naveličani in toaletni papir bo le še pozabljena šala. Mogoče bomo koga izgubili. Mogoče bo kdo izgubil nas. Včasih se nam bo zdelo, da ne zmoremo več, ampak tam za ovinkom je ciljna ravnina. Malce podprimo drug drugega, prosimo, molimo, preklinjajmo, če je nujno … Morda bomo koga pohodili, se opravičevali, objemali, se smejali in najbrž tudi jokali. Potem pa …

... Škofja Loka prihaja v cilj. Na Mestnem trgu igra godba, množica ploska in župan nam govori nekaj lepega. Pogledamo okrog sebe in vidimo nešteto iskric v očeh. Zmagali smo. Skupaj nam je uspelo.

Še malo, pa bo.

AVTORICA:

Damjana Šmid, profesorica socialne pedagogike, delovna terapevtka, svetovalka, multiplikatorka za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, NLP Praktik, z opravljenim certifikatom iz realitetne terapije (William Glasser Institute).