OBVEZNO TESTIRANJE NA COVID-19 PO 23. AVGUSTU?

Za koga bo testiranje po 23. avgustu še brezplačno in obvezno po sami uredbi?

Nova uredbo o izvajanju presejalnih programov za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 prinaša tako kar nekaj sprememb, predvsem je določeno, da bo obvezno testiranje brezplačno le še za nekatere osebe. Gre predvsem za uporabnike zdravstvenih in različnih socialnovarstvenih storitev in ne več za delavce oziroma izvajalce dejavnosti. Po novi uredbi  bo tako testiranje na covid-19, v okviru sprejetih presejalnih programov, obvezno in brezplačno le za osebe, ki niso prebolele covid-19 oziroma niso polno cepljene proti covid-19, in ki:

• lahko povzročijo širjenje te bolezni s svojim delom ali ravnanjem v okolju, kjer obstaja neposredna nevarnost za širjenje: uporabniki zdravstvenih storitev, oskrbovanci socialno varstvenih zavodov, osebe v zavodih za prestajanje kazni zapora, prevzgojnih domovih, centrih za tujce, varnih hišah, azilnih domih, integracijskih hišah in kriznih centrih za otroke ALI
• se zaradi medicinskih razlogov ne smejo cepiti (kar bo moralo izhajati iz zdravniškega potrdila).

Kaj se bo štelo za neposredno nevarnost bo ugotavljal minister za zdravje, predvidevamo, da bo določba o tem vključena v posamezno odredbo.  Še naprej pa bo v veljavi tudi obvezno brezplačno samotestiranje za učence in dijake.

Teste in storitev testiranja za zgoraj naštete osebe bo krila država. Presejalni program se bo izvajal, dokler ne bo dosežen zadosten odstotek precepljenosti prebivalstva. Kakšen je ta odstotek, ni določeno. O tem bo odločal minister, pristojen za izvajanje posameznega presejalnega programa.

Glede na sprejeto uredbo, bo v primeru, da bo po 23. avgustu država vseeno določila obvezno testiranje za delavce oziroma izvajalce različnih dejavnosti (trgovina, vzgoja in izobraževanje, gostinstvo…), testiranje plačljivo in bo strošek takšnega testiranja nosil delodajalec sam. Testiranje delavcu ne sme povzročati stroškov, organizirati pa ga je treba v okviru njegovega delovnega časa. To pomeni, da je delavec za čas odsotnosti z dela zaradi testiranja upravičen tudi do 100 odstotnega nadomestila plače.

Prav tako pa strošek obveznega testiranje nosi delodajalec sam, v kolikor se tak presejalni program oziroma je obvezno testiranje opredeljeno kot ukrep varnosti in zdravja pri delu.

Obvezno testiranje ima lahko podlago v državnem aktu (kot so to do sedaj določale odredbe in odloki), ali pa za delavce izhaja kot ukrep varnosti in zdravja pri delu, ki ga je sprejela nevladna organizacija, je odgovornost organizacije, da poskrbi, da delo opravljajo le tisti, ki izkažejo negativni izvid oziroma so polno cepljeni ali prebolevniki. Če delavec obvezno testiranje odkloni, dela ne sme opravljati. 

V tem primeru gre lahko za kršitev njegovih delovnih obveznosti, kar je lahko tudi podlaga za disciplinski postopek ali pričetek postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na strani delavca. Več o tem si preberite tukaj. Opozarjamo tudi na možnost delavčeve odškodninske odgovornosti, kadar pri svojem delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči delodajalcu škodo. V takem primeru jo je dolžan tudi povrniti.